Odvetnik Branko Verstovšek

Branko Verstovšek (1931 – 2006) je bil ustanovitelj odvetniške pisarne Verstovšek. V svoji pravniški karieri je opravljal tako poklic sodnika kot odvetnika pa tudi pravniško delo v gospodarstvu. Začel je s pripravništvom na sodišču, hitro postal sodnik in nato v nekaj letih na sodišču obdelal praktično vse oddelke. Krajši čas je delal tudi v gospodarstvu, nato pa l. 1967 odprl odvetniško pisarno v Celju.

Odvetništvo je opravljal z dušo in srcem, pri delu je bil izredno uspešen in prodoren; na sodiščih je dosegel številne pomembne in odmevne zmage. Nikoli mu ni šlo le za zaslužek, vedno je hotel zmagati. Veliko dela je opravil tudi brez plačila in tako pomagal premoženjsko šibkejšim.

O njegovih osebnostnih značilnostih same zase govorijo številne zgodbe, , dakot npr. je med II. sv. vojno, že pri 13-ih letih, delal diverzije proti okupatorju in potem moral pred nacisti pobegniti v partizane, kjer je bil pomočnik mitraljezca v prvih bojnih črtah. Po vojni je za eno leto oslepel, ker je v partizanih dobil hudo revmo. Ali da je kot dijak, predsednik šolskega športnega društva, iz le-tega izključil ravnatelja šole in bil z njim na bojni nogi celo gimnazijo…

Njegov oče je bil pred vojno premožen trgovec in kljub temu, da je bil Branko v partizanih in oče v nemškem taborišču, so njegovi družini po vojni komunisti zasegli vse premoženje. S svojo soprogo je tako začel iz nič in vse, kar sta ustvarila, sta ustvarila z lastnim delom.

Rad je pripovedoval zgodbo o vrednotenju odvetniškega dela v Jugoslaviji in v zahodni Evropi: v mednarodni pravdi za desetine milijonov nemških mark, v kateri je on zmagal, je sam prejel okoli 8.000 švicarskih frankov nagrade, nasprotni švicarski odvetnik, ki je pravdo izgubil, pa okoli 300.000. Profesor prava, ki je pomagal nasprotni stranki, mu je po zaključku pravde ponudil, da pri njem za to pravdo prejme doktorski naziv, le spis naj uredi v obliko doktorske disertacije; Branko je odgovoril, da za to nima časa, da ima pametnejše delo…

Vse to ga je izoblikovalo v odvetnika, katerega ni ,moglo nič iztiriti do konca je bil borben in nepopustljiv; so ga pa resnično prizadele krivice, ki so se dogajale ljudem na sodiščih. Zato mu je bilo v veliko zadoščenje, da je doživel zmago na Evropskem sodišču v primeru Lukenda, ki je Republiko Slovenijo prisilila, da bo prenehala z množičnim kršenjem pravice do sojenja v razumnem roku. Odvetniška pisarna je namreč na Evropsko sodišče vložila preko 600 tožb, brez kakršnegakoli vnaprejšnjega plačila strank, zgolj upajoč na uspeh. Njegova pisarna je tudi dosegla, da so sodišča začela prisojati zamudne obresti od odškodnin za nepremoženjsko škodo (prej so se lahko zavarovalnice pravdale v neskončnost, brez kakršnihkoli obresti)…

Bil je tudi hokejist, navdušen hribolazec (sedem krat je prehodil in preplezal celotne Julijske Alpe) in ljubiteljski vinogradnik. Najraje od vsega pa je imel pravo, borbe na sodišču ter svojo odvetniško pisarno, v kateri je z dvakratno zmogljivostjo delal do zadnje ure svojega življenja. Takšnih, kot je bil Branko, ne delajo več.

Izpovedi o Branku Verstovšku