Izpovedi o Branku Verstovšku

IZPOVED Z.

Preden sem se zaposlila v odvetniški pisarni Verstovšek, sem odvetnika Branka poznala le po govoricah kot legendo celjskega odvetništva. Ker sem  bila seznanjena, da je zelo zahteven do zaposlenih, bi lahko občutke pred prvim srečanjem z njim strnila le v eno besedo: strahospoštovanje. Vendar sta se že ob prvem stisku rok ujela moj in njegov humor, strah se je v hipu razblinil, ostalo je spoštovanje.

Sprva se mi je zdelo nenavadno, da so ga vsi sodelavci imenovali gospod. Tudi kadar ni bil navzoč, se je o njem govorilo kot o gospodu, nihče ga ni imenoval šef ali kaj podobnega.

Kmalu sem spoznala, da beseda gospod pooseblja vse, kar je predstavljal: delavnost, redoljubnost, izkušenost, potrpežljivost, avtoritativnost, karizmatičnost, modrost.

Čeprav se je delalo kot v čebeljem panju, pa se je čas ustavil, kadar se je razgovoril o svojih spominih, ko je delal kot sodnik, o skromnih odvetniških začetkih, o ljubezni do hokeja, vinograda, narave … O predanosti delu pove zanimiva anekdota, ko je po srčnem infarktu na oddelku za intenzivno nego kar z bolniške postelje narekoval pritožbo… Svoje življenje je vedno in povsod podrejal delu.

Njegov odločen korak po pisarnah je zamrl, njegov duh pa še živi v spisih, v katerih me nanj spominjajo odredbe, napisane z izredno lepo pisavo. V mojih mislih je ostal Gospod – z veliko začetnico.

Z.

 

IZPOVED B.

Sedmo leto teče, odkar je moje življenje tesno prepleteno z odvetniško pisarno Verstovšek in sedmo leto mineva, odkar mi je srečanje z gospodom Brankom čez noč spremenilo življenje. Delala sem v dveh podjetjih, ki sta šli v stečaj in sem čez noč ostala brez službe, zato sem se prijavila na razpis za prosto delovno mesto v odvetniški pisarni Verstovšek.  Dobiti delo med dvestotimi prošnjami je bila zame le iluzija, a želja neskončno velika. A se je uresničila.

Začetki niso bili lahki, moj trud pa je gospod Branko opazil, tako da sem najprej na svojem domu zapisovala diktate s kasete.  Po enem letu pa me je gospod Branko zaposlil za nedoločen čas. Pred tem razgovorom sem imela veliko tremo, a stisk roke in pogovor sta bila potrdilo, kako imeniten gospod, čudovit sogovornik, razumevajoč šef in dobrosrčen človek je gospod Verstovšek, danes žal že pokojni. Nikoli ga ne bom pozabila, kajti sledi njegovega dela so še vedno žive v spisih in nedokončanih zadevah, najbolj pa živi v naših mislih in srcih, saj nas je ogromno naučil. Tudi natančnosti, discipline in popolne predanosti svojemu delu, ki ga je on tako neskončno rad in dobro opravljal.

Spominov je toliko, da bi zagotovo lahko tudi jaz napisala knjigo, a poskušala bom biti kratka. Naš šef ni prenašal zaostankov, zato sva včasih začela z delom že ob šesti uri zjutraj, včasih pa mi je diktiral tudi pozno popoldan. Med diktatom je včasih za trenutek utihnil, mislila sem, da je od utrujenosti zaspal, saj je sklonil glavo. A čez minuto je nadaljeval, ne da bi pogledal, kje je zaključil, zadevo je imel ves čas v mislih. Nikoli nisem mogla razumeti, kako je to mogoče.

Ker smo veliko delali, nam je vedno privoščil tudi dolge počitnice, podaljšane praznike, a nikoli na račun dela. Ni prenašal razmetanih spisov, kovinskih sponk (saj plastične močneje spnejo spis) ali neurejene pisarne. Na napake je opozoril le enkrat, saj se potem zagotovo niso ponovile. Nepozabni so trenutki, ko smo praznovali vsako stoto napisano evropsko pritožbo ali praznovali rojstni dan, ob vsakem dnevu žena pa nas je čakala zgoraj zjutraj na mizi rožica in dodatno presenečenje.

Njegove rdeče vrtnice Lili Marleen, ki jih je imel tako rad, cvetijo tudi na mojem vrtu in me skozi vse poletje spominjajo nanj, saj je tako rad govoril, kako lepo cvetijo tudi na njegovem vikendu v Brežicah in jih je zato priporočal tudi meni. Večkrat smo se razgovorili tudi o naših življenjih, saj je bil izjemno razumevajoč in dober sogovornik. Tako nas je navduševal z zgodbami iz njegove dolgoletne odvetniške in sodniške službe, do hokeja, tenisa, skratka tistega, kar je oblikovalo njegovo bogato življenje. Zelo smo se veselili obljubljene zabave ob 50. obletnici njegove advokature, ki jo je želel pripraviti na vikendu v Brežicah, a žal je ta jubilej prehitela mnogo prehitra smrt gospoda Branka.

Odšel je tiho in brez slovesa, a zapustil je toliko neizbrisnih sledi v srcih vseh, ki smo ga poznali. Enako spoštljiv odnos je imel bodisi do administratorke, odvetniškega pripravnika ali do uveljavljenega odvetnika. Mnogo uspešnih odvetnikov izhaja prav iz pisarne gospoda Branka in vsi potrdijo, da je njihov uspeh sad vzornega dela in učenja njihovega prvega šefa.

Res je, da čas celi rano, ki jo pusti v srcu izguba drage osebe, a v mojem srcu je še vedno skeleča. Spominjam se ga z vsem spoštovanjem, hvaležnostjo in zahvalo za vse dobro, kar sem lahko doživela v času, ko je bil moj šef. Zame ostaja nepozabni Gospod Branko.

B.