Pravosodni izpit v življenju in delu pravnika predstavlja verjetno največjo muko in stres, saj lahko “pogrne“ le dvakrat. V kolikor ga v tretjem poizkusu ne opravi, ga ne more nikoli več opravljati. Le v manjšem delu je namen pravosodnega izpita, da pravnik pridobi in obdrži ogromno količino pravnega znanja, saj je potrebno »naštudirati« več deset tisoč strani strokovne literature. Iskreno povedano – pravnik nima nikoli več tolikšnega teoretičnega znanja, kot ga ima v času opravljanja pravosodnega izpita. Tolikšno količino znanja je nemogoče trajno obdržati v glavi in človek slej ko prej vsaj polovico pozabi. Seveda je vso to znanje zapisano v knjigah, ki si jih lahko kdorkoli in kadarkoli prebere in znanje ponovno osvoji. Bistvo ni v količini podatkov, ki jih je nekdo sposoben pomniti, temveč v uporabi znanja. Poleg tega gre uspešno odvetništvo v smer ozke specializacije; nekdo, ki sicer pretežno obvlada vsa področja, na nobenem ni resnično dober. Kdor želi biti resnično dober, mora biti ozko specializiran ter svoje področje obvladati v popolnosti.
Po besedah spoštovanega vrhovnega sodnika, s katerimi se popolnoma strinjamo, je funkcija pravosodnega izpita v prvi vrsti selekcija, filter… Opravijo ga le tisti, ki so sposobni zapomniti si, razumeti in pravilno uporabiti ogromno količino znanja. Hkrati pa so sposobni prenesti ogromen stres in pritisk, da imajo na voljo le tri poizkuse. Tisti, ki tega niso sposobni opraviti, žal niso sposobni za zahteve odvetništva, sodstva ali tožilstva.
Pravosodni izpit se lahko opravi šele po več letih pripravništva na sodišču ali pri odvetniku. To zagotavlja, da ima takšen človek določene praktične izkušnje in nekaj “kilometrine“.
